Bila je sobota in dela prost dan. Župan Jure je sedel na klopci pred hišo na hribu nad Rožni mestom in s prijatelji klepetal o tem in onem. Sonce jih je prijetno grelo in ptičje petje je še dodatno pripomoglo k sproščujočem vzdušju. Idilo je zmotilo brenčanje motorja, ki se je po makadamski cesti, približevalo hiši. Ob tem je dvigovalo velik oblak prahu. Ko se je pred hišo motor ustavil in se je prah polegel so zagledali Naceta šoferja šolskega avtobusa. Nace si je snel motoristična očala, z roko obrisal prah s potnega čela in dejal Juretu da se opravičuje, ker ga moti na dela prost dan vendar gre za zelo nujno stvar. Jure mu je prikimal kar je pomenilo, da ga posluša. Nace je povedal, da je danes prišel pred garažo šolskega avtobusa in ga želel oprati kot je to počel vsako soboto.
Vendar se industrijska vrata garaže niso hotela odpreti. Kot kaže je nekaj narobe z motorjem, ki dviga industrijska vrata, je dejal. Najhuje je to ker je danes sobota in jutri nedelja in ne ve kje bi našel serviserja, da bi odpravil napako. Najbolj pa ga skrbi kako bodo v ponedeljek peljali otroke v šolo je dejal Nace. Župan Jure in prijatelji so staknili glave in začeli iskati rešitev. Takole bomo naredil je dejal Jure, Matija je električar naj on pogleda kaj je narobe z motorjem ki dviga industrijska vrata, morda gre le za manjšo okvaro. Podali so se do garaže in se lotili popravila motorja. Matija je takoj ugotovil, da se je zaradi tresljajev snela električna žica in zato motor ni imel elektrike. Takoj ko je žico zopet priklopil je motor začel delovati in lahko so dvignili industrijska vrata in zapeljali šolski avtobus iz garaže. Najbolj vesel je bil šofer Nace, ki ga ni več skrbelo da bodo industrijska vrata ostala zaprta in otroci ne bi mogli v šolo.…